Uvodnik

Povzetek

Posebna številka Revije za elementarno izobraževanje nagovarja tematiko zdravega življenjskega sloga v povezavi s trajnostnim razvojem in vseživljenjskim učenjem. Nastala je v povezavi z vsebinami, ki jih razvijamo v okviru projekta Zdrav življenjski slog za trajnostni razvoj in vseživljenjsko učenje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (Projekt je del nacionalnega Načrta za okrevanje in odpornost (NOO) in je sofinanciran iz sredstev Mehanizma za okrevanje in odpornost Evropske unije). V ospredju je prizadevanje za celostni pristop k razumevanju obravnavanih dejavnikov ter odnosov med njimi, kar prispeva k dobrobiti posameznikov in družbe kot celote. Zdrav življenjski slog je v zadnjih letih predmet razprav na presečišču znanosti, politike in vsakdanjega življenja. Izbrana tema presega posamezna strokovna področja in nakazuje premik v razumevanju zdravega življenjskega sloga in dobrega počutja oz. dobrobiti posameznikov kot kompleksnega in dinamičnega procesa, ki presega zgolj telesni in gibalni vidik, ter človeka obravnava celostno. Vključuje razmisleke o telesnem, duševnem in socialnem ravnovesju, o kulturnih in prostorskih vidikih bivanja, o pomenu ustvarjalnosti in pripadnosti, pa tudi o tem, kako posameznik vzpostavlja odnos do sebe, do drugih in do okolja. Prav zaradi svoje kompleksnosti je tema pomembna tako z vidika znanstvenega raziskovanja kot tudi z vidika iskanja odgovorov na praktične, sistemske in dolgoročne izzive.

V prispevkih avtorji osvetljujejo različne vidike zdravega življenjskega sloga in dobrega počutja na osnovi analiz telesnih, duševnih, socialnih in okoljskih dejavnikov. Ukvarjajo se z vprašanji, ki se nanašajo na različna življenjska obdobja (od predšolskega obdobja preko obdobja šolanja do študija in profesionalnega razvoja), kontekste in strokovna izhodišča. Obravnavajo vsebine, povezane z gibalno dejavnostjo, prehranskimi navadami, rabo digitalnih tehnologij, naravo, umetnostjo, čustvenimi odzivi, občutkom varnosti ter dobrobitjo otrok in odraslih.

Avtorji Loudová Stralczynská, Lipnicka in Chytrý obravnavajo stališča vzgojiteljev iz Češke in Slovaške o merilih za vključevanje dvoletnikov v vrtec. V ospredje postavljajo napetosti med institucionalnimi pričakovanji in razvojnimi značilnostmi otrok ter opozarjajo na pomen otroku prilagojenih, razvojno ustreznih praks za podporo njihovega dobrega počutja in dobrobiti. Vključevanje otrok v vrtec z vidika staršev raziskujeta Pölzl-Stefanec in Gutmann. Na osnovi koncepta občutka koherence prepoznavata vire stresa in podpore v procesu uvajanja otrok v vrtec ter poudarjata pomen sodelovanja med vrtcem in družino kot temelja za otrokovo dobro počutje in trajnostno vključevanje v institucionalno okolje. Kobler obravnava pomen naravnega okolja, zlasti gozda, za razvoj odpornosti in dobrega počutja predšolskih otrok v sodobnem, pogosto stresnem svetu. Gozd predstavi kot prostor izkušenj, ki pozitivno vplivajo na čustveno stabilnost, telesno zdravje in socialno povezanost otrok ter oblikujejo trajnostno naravnanost že v zgodnjem otroštvu. Vlogo umetnosti v predšolski vzgoji avtorici Štirn Janota in Dýrfjörð primerjata med  Slovenijo in Islandijo. Umetnost umeščata v središče vzgojno-izobraževalnega procesa kot dejavnik ustvarjalnosti, refleksije in skupnosti, ki krepi čustveno dobrobit in gradi temelje trajnostnega sobivanja. Pri tem ugotavljata potrebe tako študentov kot vzgojiteljev po izobraževalnih programih, ki povezujejo področja zdravja, dobrega počutja in umetnosti. Avtorici Komzáková in Koželuhová posvetita posebno pozornost vlogi prehodnih predmetov in postopkov (ritualov), ki jih osnovnošolski učitelji uporabljajo za podporo čustveni dobrobiti učencev. Osvetljujeta pomen varnega, odzivnega učnega okolja in pozornosti do čustvenih potreb otrok ob prehodu v obvezno izobraževanje oz. v zgodnjem šolskem obdobju. Prav tako na ravni zgodnjega osnovnošolskega obdobja Jančič Hegediš obravnava poučevanje družboslovnih vsebin zunaj učilnice. Poudarja pomen izkustvenega učenja na prostem, ki spodbuja aktivno vlogo učencev, krepi radovednost ter prispeva k oblikovanju trajnostne naravnanosti in občutka dobrobiti kot telesnega in prostorskega doživljanja učenja. Znotraj iste starostne skupine otrok avtorja Fošnarič in Dolenc raziskujeta povsem drugačen vidik – vpliv digitalne tehnologije na vsakdanje navade otrok v povezavi z gibanjem, prehrano, spanjem in duševnim zdravjem. Problematizirata potrebo po uravnoteženem pristopu in medsektorskem sodelovanju pri oblikovanju okolja, ki podpira zdrav življenjski slog otrok v digitaliziranem vsakdanu. Matejek in Kukovica preučujeta razlike v telesni sestavi in življenjskih navadah med bodočimi učitelji z normalno ter s prekomerno telesno težo in debelostjo. Na podlagi kombinacije anketnih vprašalnikov in meritev telesne sestave raziskujeta preplet zaznanih in objektivnih vidikov življenjskega sloga študentske populacije. Ugotavljata, da bi bilo smiselno oblikovati ciljno usmerjene programe za promocijo zdravega življenjskega sloga na univerzah, zlasti za bodoče učitelje, ki imajo pomemben vpliv na oblikovanje zdravih navad učencev. Na isti ciljni skupini kot v prejšnjem prispevku Prskalo in Planinšec obravnavata razmerje med gibalno dejavnostjo, sedečim načinom življenja in akademsko uspešnostjo študentov. Prispevek spodbuja razmislek o ravnotežju med učenjem, gibanjem in počitkom ter poziva k celostnemu razumevanju zdravja in uspešnosti v visokošolskem okolju. Prav tako se na isto ciljno skupino osredinjata Vršnik Perše in Grafenauer Ekart, ki analizirata povezanost med študentsko dobrobitjo ter dejavniki, kot so socialno in duševno ravnovesje, telesna vadba, prehranske navade in vsakodnevne rutine. Članek se umešča v širši okvir razmisleka o celostnem pristopu k zdravemu življenjskemu slogu mladih in izpostavlja potrebo po trajnostnih podpornih okoljih, ki spodbujajo psihološko, telesno in socialno dobrobit študentov. Za razvoj zavedanja o zdravem življenjskem slogu predstavljajo ključni dejavnik strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju. Poche Kargerová, Göbelová, Šimlová in Seberová prikažejo metodo WANDA kot strukturiran pristop k skupinski refleksiji za pedagoške delavce. Izpostavljajo pomen strokovne podpore, kolegialnega učenja in skrbi za dobrobit zaposlenih kot temelj trajnostne in kakovostne vzgojno-izobraževalne prakse. Čeprav so prispevki metodološko in vsebinsko raznoliki, jih povezujejo osrednje iztočnice – zdravje, dobrobit in trajnost. Gre za pojme, ki jih ni mogoče obravnavati posamično, temveč jih je treba razumeti kot prepletene, medsebojno odvisne in umeščene v širši družbeni ter kulturni kontekst. Znanstveni članki ponujajo dragocen prispevek k razumevanju kompleksnih odnosov in te postavljajo v kontekst vseživljenjskosti. Prispevki tujih avtorjev predstavljajo pomembno dodano vrednost pri raziskovanju vsebin o zdravem življenjskem slogu v povezavi s trajnostnim razvojem in vseživljenjskim učenjem, saj prinašajo poglede z različnih družbenih in kulturnih vidikov. Verjamemo, da bo tematska številka spodbudila razmislek o povezavah med raziskovanjem, vsakdanjo prakso in sistemskim oblikovanjem pogojev, usmerjenih v vseživljenjsko razvijanje kakovostnega, varnega in zdravega življenja.