Prevajanje Koltèsa: od teorije k praksi

Povzetek

Avtorica opisuje specifično pot od prevoda iger Roberto Zucco in Dans la solitude des champs de coton [V samoti bombažnih polj] do uprizoritve ter kako lahko prevajalec sodeluje v ustvarjalnem procesu mizanscene. Izhajajoč iz del Octavia Paza in njegove izjave, da govoriti tuji jezik pomeni obnoviti enotnost začetka, razmišlja o tem, da je bilo prevajanje Koltèsa zanjo izziv, tako kot prevajanje Gillesa Deleuza, Jacquesa Derridaja, Georgesa Feydeauja ali Samuela Becketta: v slovenščino prenesti specifičnost jezika, sloga velikega avtorja. Prevajalci za gledališče vodijo razpravo o tem, ali je treba prevajati v stiliziranem ali realističnem jeziku, ali je treba besedilo prenesti v lokalni kon-tekst jezika prevoda ali ohraniti vse posebnosti izvirnega jezika in konteksta. Avtorica ugotavlja, da je zanjo najpomembneje, da je jezik prevoda tekoč in da kar najbolj povzema raven sloga originala. Velik avtor je vedno univerzalen in vedno vodi prevajalca tja, kamor mora, če mu prevajalec zaupa, in Koltès je velik avtor.