Pravopisna načela v slovenskem pravopisu

Povzetek

Pravopis pomeni ožje pojmovanje in se nanaša na uporabo grafemskih enot. Pravopis predstavlja zbir splošnih principov in konkretnih pravil o zaznamovani glasovni strani jezika (tj. fonemov) s pisnimi znamenji (tj. grafemi), tako imajo pravopisna pravila funkcijo označevanja. Pravopisna določila imajo še funkcijo posredovanja: uporabniku jezika omogočajo spoznati pisna znamenja v njihovi povezanosti z glasovnimi pojavi in pomeni. Prispevek podaja predstavitev pravopisnih principov (fonetični, fonološki, morfonološki, etimološki in zgodovinski pravopisni princip). Izbor in prakticiranje določenega pravopisnega principa je rezultat povezanosti z razvojem pismenosti posameynega jezika. V slovenščini soglasnike zapisujemo po morfonološkem in fonološkem, glasovne premene pa po fonetičnem principu, nekatere sporadične pojave uresničujemo še po etimološkem in zgodovinskem principu. Poleg zapisovanja soglasnikov je posebnost slovenščine predvsem zapisovanje samoglasnikov, ker ni ne po fonetičnem pravopisnem principu niti fonološko in morfonološko uresničevanje, pač pa sledi tradiciji in je rezultat tradicije, torej zgodovinski pravopisni princip. V slovenskem pravopisu je tako videti izrazito pomanjkljivost oz. nenatančnost pri zapisovanju samoglasnikov.