O propozicijskosti prislovov v slovenščini (z vidika slovanskega jezikoslovja)

Avtorji

  • Andreja Žele University of Ljubljana, Faculty of Arts , Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

DOI:

https://doi.org/10.18690/scn.5.2.21–36.2012

Ključne besede:

propozicija, propozicijske sestavine, prislovi, upovedovanje

Povzetek

Prislovi so obravnavani kot organske sestavine celostne zgradbe povedi, zato njihova načelno velika funkcijska obsežnost oz. prehodnost od propozicijskosti k nepropozicijskosti in obratno ni nič posebnega. Poleg pravih prislovov kraja in časa se med samostojne propozicijske (pomenskospodstavne) prvine uvrščajo tudi t. i. vrstni prislovi. Pomenska nujnost sestavin v propoziciji je povezana z vezljivostjo, in samo udeleženci s konkretnim (tj. denotatnim in hkrati referenčnim) pomenom so del propozicije in hkrati uvajajo vezljivost.

Biografija avtorja

  • Andreja Žele, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

    Ljubljana, Slovenija. E-pošta: andreja.zele@ff.uni-lj.si 

Prenosi

Objavljeno

21-10-2020

Številka

Rubrika

Prispevki

Kako citirati

Žele, A. (2020). O propozicijskosti prislovov v slovenščini (z vidika slovanskega jezikoslovja). Slavia Centralis, 5(2), 21–36. https://doi.org/10.18690/scn.5.2.21–36.2012

Najbolj brani prispevki istega avtorja(jev)