Jezikovna izoliranost slovenščine v izseljenskih skupnostih – primer slovenske skupnosti v Torontu

Povzetek

Slovenska skupnost v Torontu obstaja od 50. let prejšnjega stoletja, ko so se člani skupnosti začeli združevati v slovenskih cerkvah (Župnija Marije Pomagaj, Župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo) in z društvenimi dejavnostmi ohranjati slovenski jezik, kakršnega so uporabljali ob odhodu iz matične domovine. V novem okolju so slovenščino v največji meri uporabljali v družinskem okolju in slovenski skupnosti. Posledično se jezik med njimi ni spreminjal, kot se je v domovini. Namen članka je predstaviti izoliranost slovenščine kot dediščinskega jezika. Pri vsakdanjem sporazumevanju med predstavniki prve (in tudi druge) generacije se ta kaže zlasti v rabi t. i. konzerviranega jezika, tj. zastarelih besed oz. besed, ki so danes v Sloveniji redkeje v rabi, in simbolični funkciji jezika, v katerem se ljudske pesmi in molitveni obrazci ohranjajo kot t. i. konzervirana tradicija.