Defiance of Motherhood as an Inherited Tradition and Motherhood as Redemption in the Works by Božena Víková-Kunětická and Jelena Dimitrijević

Povzetek

V prispevku predstavljam dvojni vidik materinstva v romanu Vzpoura (1901) češke avtorice Božene Víkove-Kuněticke (1862–1934) in romanu Nove (1912) srbske avtorice Jelene Dimitrijević (1862–1945). Čeprav sledita podobni pesniški usmeritvi, imata različne pristope pri upodabljanju istih tem. Medtem ko Jelena Dimitrijević situacije v turškem in ameriškem okolju prikazuje z ostrim očesom, osredotočeno predvsem na medosebne odnose in vedenje žensk ter njihovo vključevanje v družbo, je Božena Víková-Kunětická bolj zaskrbljena zaradi konkretnih težav, skozi katere prehajajo njene junakinje (npr. nezvestoba v zakonu, nosečnost izven zakona, odstopanje od tradicij in družbeno-kulturnih konvencij). Čeprav sta romana Vzpoura in Nove zelo različna v svoji umetniški in vsebinski strukturi, je njun skupni element motiv deklet, ki odrastejo na začetku 20. stoletja in se upirajo pričakovanju nadaljevanja tradicionalnih odnosov v družini. V obeh romanih je materinstvo doživljeno kot niz določenih in dovoljenih dejanj ter praks pričakovanega vedenja, ki jih ni dovoljeno kršiti, vendar se materinstvo lahko razume tudi v širšem smislu, saj se nanaša na funkcijo in vlogo žensk v patriarhalni družini in konzervativni družbi. V tem kontekstu sem poskušala identificirati primerjalno podobne in različne elemente, ki jih avtorici uporabljata za opis določenih težav (npr. odnos žensk do tradicije, njihova uporniška drža, njihovo izzivanje in vprašanje svobodne izbire). Obe avtorici prikazujeta junakinje, ki se upirajo materinstvu kot naloženi tradicionalni vlogi žensk v patriarhalni družbi, vendar prav tako enako prepoznata elemente odrešenja glavnih junakinj prav skozi rojstvo otrok v povezavi s predhodnim zavračanjem tradicije. Čeprav si ti dve stališči nasprotujeta, kažeta globlje arhetipske vidike funkcije ženskosti in samoizpolnitve junakinj.