Jezikovna izoliranost slovenščine v izseljenskih skupnostih – primer slovenske skupnosti v Torontu

Avtorji

  • Tadej Kralj OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik , OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik

DOI:

https://doi.org/10.18690/scn.17.2.244-260.2024

Ključne besede:

slovenska izseljenska skupnost v Torontu, predstavniki prve generacije, slovenski jezik, konzervirani jezik

Povzetek

Slovenska skupnost v Torontu obstaja od 50. let prejšnjega stoletja, ko so se člani skupnosti začeli združevati v slovenskih cerkvah (Župnija Marije Pomagaj, Župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo) in z društvenimi dejavnostmi ohranjati slovenski jezik, kakršnega so uporabljali ob odhodu iz matične domovine. V novem okolju so slovenščino v največji meri uporabljali v družinskem okolju in slovenski skupnosti. Posledično se jezik med njimi ni spreminjal, kot se je v domovini. Namen članka je predstaviti izoliranost slovenščine kot dediščinskega jezika. Pri vsakdanjem sporazumevanju med predstavniki prve (in tudi druge) generacije se ta kaže zlasti v rabi t. i. konzerviranega jezika, tj. zastarelih besed oz. besed, ki so danes v Sloveniji redkeje v rabi, in simbolični funkciji jezika, v katerem se ljudske pesmi in molitveni obrazci ohranjajo kot t. i. konzervirana tradicija.

Biografija avtorja

  • Tadej Kralj, OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik, OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik

    Hrastnik, Slovenija. E-pošta: tadej.kralj@osnhr.si

Prenosi

Objavljeno

19-12-2024

Številka

Rubrika

Prispevki

Kako citirati

Kralj, T. . (2024). Jezikovna izoliranost slovenščine v izseljenskih skupnostih – primer slovenske skupnosti v Torontu. Slavia Centralis, 17(2), 244-260. https://doi.org/10.18690/scn.17.2.244-260.2024

Najbolj brani prispevki istega avtorja(jev)