KRATEK UVOD V RADIJSKO ASTRONOMIJO

Povzetek

Začetki radijske astronomije segajo v leto 1933, ko je Karl Jansky odkril radijski izvor v središču Galaksije. Grote Reber je leta 1937 zgradil prvi parabolični reflektor, s katerim je izdelal prve radijske zemljevide Rimske ceste. Med ključnimi odkritji je radijska emisija nevtralnega vodika pri valovni dolžini 21 cm, ki omogoča preučevanje strukture in rotacije Galaksije, saj radijsko valovanje prodira skozi goste oblake prahu, ki blokirajo vidno svetlobo. Radijsko emisijo delimo na termično (zaradi temperature telesa) in netermično, kot je sinhrotronsko sevanje, ki nastaja zaradi interakcije elektronov z magnetnimi polji. Radijski teleskopi, na primer parabolični reflektorji, zbirajo radijsko valovanje in ga usmerjajo v žarilec z anteno. Visoko ločljivost dosežejo z interferometrijo, ki združuje signale več anten in omogoča ustvarjanje podrobnih slik radijskih izvorov. Pri opazovanju se uporabljajo občutljivi radijski sprejemniki s širokopasovnimi ojačevalci in dolgim integracijskim časom, kar omogoča zaznavanje šibkih signalov iz vesolja.