MORSKA VODA KOT REAGENT V PROCESU REAŽVEPLJEVANJA DIMNIH PLINOV

  • Martin Bricl

Povzetek

Žveplov dioksid je toksična snov, ki večinoma nastane pri izgorevanju fosilnih goriv v parnem kotlu termoelektrarne ali katerega koli drugega industrijskega obrata, ki uporablja fosilna goriva kot glavni vir energije. Tehnologija za čiščenje žveplove komponente iz neočiščenega toka dimnih plinov v termoelektrarnah in industrijskih obratih, ki delujejo na fosilna goriva, je prisotna že tri desetletja in se nenehno razvija v svojih lastnostih in zmogljivosti, da zagotovi učinkovit postopek čiščenja dimnih plinov. Standardne in tehnološko zrele tehnične rešitve za razžveplanje dimnih plinov so sestavljene iz suhih, polsuhih in mokrih postopkov razžveplanja dimnih plinov. Najpogostejši in najuporabnejši za večino obstoječih in novih termoelektrarn na fosilna goriva je postopek mokrega razžveplanja dimnih plinov. Zgoraj omenjeni postopek mokrega čiščenja je lahko na osnovi apnenca (LFOS – Limestone Forced Oxidation System) ali na osnovi magnezija (MEL – Magnesium Enhanced Limestone). V prispevku se bomo osredotočil na preostali postopek mokrega razžveplanja dimnih plinov, ki je v industriji premalo prisoten in poznan – postopek SWFGD (Sea Water Flue Gas Desulfurization). Ta postopek ima številne prednosti, kot so poceni reagent v velikih količinah (morska voda), optimizacija zasnove naprave in operativni stroški. Preko opisa postopka bomo predstavili potek čiščenja dimnih plinov in njegove kemijske vidike. Izpostavili bomo glavne prednosti in slabosti tega postopka ter izpeljali primerjalno analizo med glavnimi tremi postopki mokrega razžveplanja dimnih plinov (LFOS, MEL & SWFGD), ob upoštevanju vseh ključnih točk vsakega omenjenega mokrega postopka. Glavni namen razžveplanja dimnih plinov je odstraniti kislinske komponente iz neočiščenega toka dimnih plinov. Pri tem je prisotno nastajanje stranskih produktov in odplak, ki imajo različen vpliv na okolje, zato bomo v okviru prispevka tudi ovrednotili okoliške vplive nastalih stranskih produktov posameznega postopka mokrega razžveplanja dimnih plinov.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Literatura

Oikawa, K.: Seawater Flue Gas Desulphurization: Its Technical Implications and Performance Results, Environmental Progress, Vol. 22, No. 1, April 2003

Zhang, Y.: Effects of Additives on Seawater Flue Gas Desulphurization, International Conference on Environment Science and Engineering, Vol. 8, Singapore 2011

Abrams, J. Z.: Use of Seawater in Flue Gas Desulphurization, JAPCA, Vol. 38, No. 7, 1988

Quian, Z.: Non-calcium desulphurization technologies, Clean Coal Centre, Vol. 170, June 2010

Ushiku, T.: MHPS’s Environmental Technology in Asian market, Mitsubishi Hitachi Power Systems Ltd., Vol. 220, No. 8401, February 2014

Sargent & Lundy: Wet Flue Gas Desulphurization Technology Evaluation, National Lime Association, January 2003

Bakke, T.: Evaluation of the environmental impact from flue gas seawater scrubbing at the Qatalum aluminium smelter in Qatar, Report of the Norwegian Institute for Water Research, September 2010

Lee Twu, J.: Using Seawater to Remove SO2 in a FGD System, Waste Water - Treatment and Reutilization, 2011

Maikandaan, T. P.: Development of Flue Gas Desulphurization Reactor for Reducing SOX Emission from Flue Gases Emitted in Thermal Power Plants, International Journal of Innovative and Exploring Engineering (IJITEE), Vol. 9, No. 2S4, December 2019

Guo, H.: A Numerical Investigation on the Optimization of Uneven Flow in a Marine De-Sox Scrubber, Processes, Vol. 8, No. 862, July 2020

Watanabe, Y.: Development and Installation of Marine-use Hybrid Sox Scrubber System that Complies with IMO Sox Emission Regulations, Mitsubishi Heavy Industries Technical Review, Vol. 53, No. 2, June 2016

Objavljeno
2025-01-17
Kako citirati
Bricl M. (2025). MORSKA VODA KOT REAGENT V PROCESU REAŽVEPLJEVANJA DIMNIH PLINOV. Journal of Energy Technology, 16(2), 56-68. https://doi.org/10.18690/jet.16.2.56-68.2023
Rubrike
Articles