Izobraževanje - družbena samorefleksij
DOI:
https://doi.org/10.18690/analipazuhd.5.1-2.65-78.2019Ključne besede:
akademsko izobraževanje, bolonjski študij, reforma univerze, solidarnost, Theodor W. AdornoPovzetek
Znotraj evropske skupnosti danes govorimo o investicijski državi in ne več o socialni državi, kot smo še v nedavni preteklosti. Prav tako razpravljamo o spreminjanju osebnosti, zato je v najnovejši dobi, ki se samovšečno imenuje posthistorična doba po izteku utopij, dvestoletne zgodbe revolucij in sesutju socializma boljševiškega izvora (1789−1989), zelo pogosta beseda individualizacija − s prizvokom izrazite nesolidarne, egoistične drže − in ne več družba, saj družbe kot take naj sploh ne bi bilo; so samo posamezniki in družboslovje skupaj s humanistko naj bi pomenilo predvsem nekakšno nadziranje družbe. Mnoge je privatizacijski zagon z vsem svojim priseganjem na individualizacijo pripeljal do spoznanja, da vsa smejoča in hahljajoča se demokracija, odeta v belino kalodontnega nasmeška, ni nič drugega kot simptom represivne družbe.